David Zupančič o Neurothu

V nedavnem podkastu o čuječnosti, v katerem je sodeloval tudi Robert Lepener, direktor Neuroth Slovenija, je David Zupančič med drugim govoril tudi o sluhu. Ena od zgodb, ki se je dotaknila mnogih, je bila zgodba o njegovi babici. David in njegova babica, omi, kot jo je klical, sta dolga leta imela svoj ritual – redne pogovore po telefonu, v katerih sta si izmenjala, kako je minil teden, kaj je novega, kaj ju razveseljuje ali skrbi. Potem pa se je nekaj začelo spreminjati. Babica se je počasi začela umikati. Telefonski pogovori so postajali krajši, težjim, globljim temam se je izogibala, vse pogosteje je našla razlog, da ne bi preveč govorila. David je, kot zdravnik, najprej pomislil na demenco. Zdelo se mu je, da morda opazuje začetek kognitivnega upada. A izkazalo se je nekaj drugega, veliko bolj »preprostega« in hkrati zelo pogostega – babica je slabše slišala. Bala se je, da bo s slušnim aparatom videti »stara«, da bodo drugi opazili, da potrebuje pomoč in da bo to nekaj, česar ne želi »nositi na sebi«. To ni samo zgodba ene babice. To je zgodba tisočih ljudi, ki se pogosto čisto tiho umikajo iz pogovorov, družabnih srečanj in odnosov, ker ne slišijo več tako kot nekoč.

V pogovoru smo se dotaknili povezave med izgubo sluha in socialno izolacijo. Ko ne slišimo dobro, se začne dogajati nekaj zelo človeškega. Vedno pogosteje prosimo, naj nam ponovijo, kar so rekli. V hrupnem okolju – v restavracijah, na družinskih srečanjih, praznovanjih – se nam vse zdi ena sama zmešnjava zvokov. Počutimo se izgubljene in izključene iz pogovora, zato se raje umaknemo, gremo prej domov, stran od družbe in stran od hrupa.

Znanost v zadnjih letih vedno bolj opozarja, da lahko ne oskrbljena izguba sluha poveča tveganje za kognitivni upad. Ne zato, ker bi uho in možgani »propadali skupaj«, temveč zaradi kombinacije različnih dejavnikov. Ko zvoke slabše slišimo, jih možgani preprosto manj obdelujejo, zato je manj dražljajev in manj vsakodnevnega »treninga« možganov. Hkrati je za razumevanje govora potreben veliko večji napor. Če se moramo ves čas truditi, da sploh ujamemo, kaj nekdo govori, smo na koncu pogovora izčrpani, to pa pomeni tudi, da za druge miselne procese ostane manj energije. In ker je takih pogovorov vedno več, se pogosto začnemo umikati. Manj pogovorov pomeni manj socialnih stikov, ti pa so eden od dejavnikov tveganja za demenco in druge oblike kognitivnega upada. Ne gre za strašenje, ampak za realnost, ki jo danes dobro poznamo. Skrb za sluh je tudi skrb za možgane. Poskrbeti za sluh pomeni poskrbeti za spomin, koncentracijo in dolgoročno samostojnost.

Kljub vsemu temu večina ljudi svoj sluh preveri zelo pozno. Robert je v pogovoru omenil nekaj tipičnih stavkov, ki jih pri Neurothu slišimo skoraj vsak dan: »Saj še ni tako hudo«, »to je normalen del staranja, ni treba komplicirati« in seveda: »Kaj si bodo drugi mislili?« A če bi imeli enak pristop do vida, bi bilo čisto drugače. Malokdo bi rekel: »Ne bom šel po očala, raje bom še nekaj let videl megleno.« Pri sluhu pa počnemo točno to – odlašamo, dokler se ne začne poznati tudi na naših odnosih in počutju. Čuječnost do sebe, o kateri je bil prvotno govor v podkastu, pomeni tudi to, da opazimo, kdaj se začnemo umikati, kdaj več ne slišimo imen, kdaj je televizija vedno glasnejša in kdaj rečemo »kaj?« že tretjič v istem pogovoru. To so signali, da je čas, da nekaj naredimo.